Dokument | obleka … človeka

[AVTORSKA SKUPINA] Andreja Džakušič, Simon Macuh in Iva Tratnik
[NASLOV PROJEKTA] obleka … človeka
[NASLOVI JAVNIH INTERVENCIJ]
[TIP] video performans in intervencija v javni prostor
[LETO PRODUKCIJE] 2010

S projektom obleka … človeka, ki je bil leta 2010 razstavljen v Likovnem salonu, na isti lokaciji kot tudi tokrat, je skupina dveh umetnic in umetnika raziskovala, v kolikšni meri obleka določa človekovo identiteto, koliko se s spremembo zunanje podobe spremeni odnos drugih. Na razstavi bodo predtavljeni štirje videi, ki prikazujejo javne akcijo v urbanih ne-prostorih, ki so najbolj nasičeni s potrošniško mentaliteto, kakor je na primer nakupovalno središče ali restavracija s hitro in nekvalitetno prehrano.

[VIDEO DELA NA RAZSTAVI]
– motnja oblačenja … krzno
– prevelika obleka
– brez obleke
– McButo
Skupina se je odela v gala črna oblačila in petično zobala krompirčke v upočasnjenih gibanjih kot pri japonskem sodobnem plesu buto.
– video dokumentacija
 

[BIOGRAFIJE]
Simon Macuh (1971) deluje predvsem na področjih kiparstva, performansa, videa in animacije. Vzporedno z umetniško prakso se ukvarja s filozofijo in teorijo.
Andreja Džakušič (1971), ki se v glavnem izraža s performansom, instalacijo in fotografijo, v svojih delih komentira stanje realnega osebnega ali družbenega okolja.
Iva Tratnik (1980) se posveča predvsem slikarstvu ( letos sta skupaj z Markom Jakšetom v Galeriji sodobne umetnosti Celje predstavila skupen slikarski projekt Bojni ples za zbombardirano luno) in instalaciji.

[KONTEKST]
Umetniška skupina je s projektom raziskovala, v kolikšni meri obleka določa človekovo identiteto, koliko se s spremembo zunanje podobe spremeni odnos drugih do nas in v kolikšni meri lahko »nenavadna« obleka povzroči motnjo v javnem prostoru, so začeli spomladi letos. Vsebuje performativne umetniške akcije, izvedene v različnih javnih prostorih od galerijskih (ob najrazličnejših otvoritvah razstav) do najbolj vsakdanjih, kot so lokali in nakupovalna središča. V njih sta telo in obleka postala forma, preko katere so komunicirali s svetom in sprožali najrazličnejše odzive. Njihovi »oblačilni performansi« so bili med samimi umetniki vnaprej načrtovani, niso pa bili napovedani za javnost. Tako so bili v realnem času vidni zgolj po naključju. Na sami razstavi – na kateri je z novoletnimi zabavami, performansom v januarju in z nastajanjem dela projekta med samim trajanjem razstave dodatno poudarjena procesualna narava celotnega projekta, ki ga odlikuje prefinjeno prepletanje humornega in polemičnega – kaj se v določenem prostoru dojema kot normalno -, so vidni preko fotografije in videa.